Sodišče EU je ponovno sprejelo pomembno odločitev v korist nedržavnih univerz.
Latvijsko ustavno sodišče je SES vprašalo, ali je nacionalna zakonodaja, ki od visokošolskih ustanov zahteva, da ponujajo tečaje samo v uradnem nacionalnem jeziku, skladna s pravom EU ali je morda diskriminatorna.
V nadaljevanju so predstavljene najpomembnejše sodbe odločbe, ki lahko postanejo pomembne tudi v drugih primerih nedržavnih univerz:
- Če se nacionalni zakoni uporabljajo za nedržavne univerze, ki se v glavnem financirajo iz zasebnih sredstev, morajo biti izpodbijane določbe v skladu z določbami o prostem pretoku storitev.
- Tečaji zasebnih visokošolskih ustanov so lahko (in pogosto so) plačljivi in tako predstavljajo “storitve” v smislu Direktive o storitvah. Prav tako niso na seznamu storitev, ki jih člen 2(2) izključuje iz področja uporabe te direktive.
- Če nacionalna zakonodaja uvede omejitev pravice do ustanavljanja, ki jo zagotavlja člen 49 PDEU, je treba vsak ukrep, ki prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost izvajanja svobode ustanavljanja, šteti za omejitev te svobode.
V tem primeru izpodbijane določbe nekaterim visokošolskim zavodom s sedežem v tujini otežujejo selitev v Latvijo ali odprtje druge poslovne enote v Latviji. Kot pravilno poudarjajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ker morajo biti izobraževalni programi (skoraj izključno) v latvijskem jeziku, številne tuje visokošolske ustanove ne bodo mogle uporabiti dela svojega upravnega in pedagoškega osebja v Latviji. Poleg tega tuje visokošolske ustanove ne morejo ponujati bolj raznolikih in konkurenčnih storitev, kot so tečaji v drugih jezikih, čeprav po njih obstaja veliko povpraševanje.
Glede na zgoraj navedeno sklepam, da izpodbijane določbe pomenijo omejitev v skladu s členom 49 PDEU, ker otežujejo in zmanjšujejo privlačnost izvajanja svobode ustanavljanja visokošolskih zavodov s sedežem v drugih državah članicah.
Več na naslednji povezavi.
